Blog

Za mlade

Vtisi z okrogle mize o duševnem zdravju

Nekaj minut čez šesto popoldne se je v četrtek, 25. 4.,  knjižnici Otona Zupančiča v Ljubljani zbralo okrog 50 ljudi, ki si je želelo izvedeti več o duševnem zdravju.

Z nami so bili Matic Munc, diplomirani psiholog in predavatelj ter aktiven član Društva Brez limita, ki nudi podporo ljudem z motnjami hranjenja, samomorilnimi in samopoškodovalnimi nagnjenji. Naša druga sogovornica je bila Barbara Čibej Žagar, diplomirana psihologinja, ki se ukvarja s psihoterapijo in psihološkim svetovanjem. Pogovor pa je sooblikoval tudi Aljoša Bagola, ki je eden izmed najvidnejših predstavnikov slovenskega oglaševanja in odličen kolumnist. Vsi trije so s pomočjo povezovalke Urše Leban in vprašanj iz publike razvijali debato o tem, kaj duševno zdravje sploh je.

Med drugim so spregovorili o stigmatizaciji duševnih motenj, o tem kako pristopiti k nekomu, ki ima težave in pa kje iskati pomoč, če imaš težave ti ali kdo drug okrog tebe.

Kako si? ima že v imenu kar precej popularno frazo, s pomočjo katere sprašujemo po počutju drug drugega.

Ampak ali smo vedno zares pripravljeni na odgovor?

Še več, ali nas počutje drugega vedno res zanima ali je to bolj vljudnostna gesta?

Odgovori na ti dve vprašanji se verjetno od posameznika do posameznika zelo razlikujejo. Smo pa našo okroglo mizo začeli tako, da so vsi trije govorci dobili enako vprašanje: »Kako si?«. Že na tem mestu so se vsi trije zelo razgovorili. Barbara je podala odlično iztočnico za naprej – povedala je nekaj o tem, kako si dandanes vsi želimo biti neprestano srečni, brez da bi se zavedali, da to ni niti naravno niti zdravo.

Nadaljevali smo s pogovorom o stigmatizaciji duševnih motenj, kjer so se vsi trije govorci strinjali s tem, da gre za nevednost ljudi in da je problematična predvsem zato, ker človeka, ki nekaj doživlja, potisne v osamo. Tako se stigmatiziran posameznik zapre vase, namesto da bi iskal pomoč. Bagola je omenil tudi avtostigmatizacijo, kar pomeni, da se posameznik, ki je stigmatiziran, začne stigmatizirati tudi sam.

Munc pa je celotno pot pogovora zavil v nekoliko drugačno smer – govoril je o pozitivnih vidikih medijev, ki so lahko dandanes zelo koristni za mlade, ki si želijo poiskati pomoč. Poudaril je, da ni veliko mladostnikov, ki bodo poklicali na določene številke, ko se bodo znašli v stiski. Veliko bolje se znajdejo, ko se izražajo preko sporočil, ki jih lahko napišejo. In se strinjamo s tem, da je veliko različnih načinov, kako poiskati pomoč. Vsak način pa je boljši, kot če posameznik sploh ne išče pomoči!

Kakšne pa so torej posledice stigme?

Omenili smo že izogibanje iskanju pomoči za svoje težave. Ker se nasploh neradi pogovarjamo o tematikah, ki so boleče ali težje, se tem izogibamo in o njih ne sprašujemo preveč.

Če pomislimo – gremo k zdravniku, ker imamo telesne bolečine in v čakalnici kaj hitro slišimo vse mogoče telesne težave drugih, ki čakajo na pregled.

Kaj pa ko gre za našo duševnost?

Takrat smo večkrat tiho, bolj površinski. Kot da bi se ustrašili težav. Velikokrat lahko slišimo, da se ljudje ne želimo vtikati v življenje nekoga z duševnimi težavami, saj ne znamo pomagati. Se ne zdi to zgolj dober izgovor, da se lahko takim posameznikom izogibamo?

V resnici lahko gre za to, da ne vemo, ali bomo lahko nosili del bremena človeka, ki nam je zaupal svoje težave. Tudi osebam s telesnimi težavami ne znamo zares pomagati. Vse, kar lahko naredimo je, da jih napotimo k zdravniku. In nekaj, kar lahko naredimo pri nekomu z duševnimi težavami je, da ga napotimo na terapijo k strokovnjaku.

Pomembne odgovore pa smo dobili tudi na vprašanje, kje sploh iskati pomoč. Kot prvo je po mnenju vseh treh govorcev treba poudariti, da smo dandanes priča velikanski poplavi ljudi, ki nudijo »pomoč«. Brez zakona o psihoterapiji in psihološki dejavnosti lahko vsak, ki ima nekaj malega časa odpre svoje podjetje in se začne ukvarjati s svojevrstnim svetovanjem.

To pa je lahko brez ustreznega znanja in usposabljanja prej škodljivo, če ne celo nevarno. Očitno bo še nekaj časa trajalo, preden bo zakon ugledal luč sveta, a en korak bližje k temu bi bilo povezovanje in sodelovanje različnih usposobljenih strokovnjakov. Tako bi ustvarili mrežo psihologov in psihoterapevtov. S tem bi tudi bolj natančno vedeli, kam usmeriti posameznika z določenimi težavami.

Pot, ki jo moraš prehoditi, da postaneš dober psihoterapevt je dolga in naporna. V sklopu le te Barbara poudarja, da nisi dovolj usposobljen, če nisi šel tudi skozi lastno analizo. In na koncu, ko misliš, da si pripravljen na to, da boš kvalitetno nudil pomoč, ugotoviš, kako raznolike so situacije, v katerih se znajdeš v praksi in kako raznoliki so ljudje. Zaradi tega mora biti tudi tvoje znanje dovolj široko in obsežno. Ni vsak pogovor terapevtski pogovor in ni vsak »strokovnjak« pravi strokovnjak.

Aljoša Bagola se je usmeril v nekoliko drugačno smer – poudaril je dolge čakalne vrste za ljudi, ki iščejo pomoč. Govoril je o tem, da ko se bo ustvarila kritična masa ljudi s težavami tudi v duševnem zdravju, se bo moral vzpostaviti nov sistem, ki bo omogočal hitrejšo in dostopnejšo pomoč. V primeru, da se ne bo, se tudi v gospodarskem smislu ne bo izšlo, saj ljudje ne bomo več kakovostni potrošniki. S to svojo iztočnico je podal zanimiv, bolj ekonomski pogled na duševno zdravje.

Če povzamemo – četrtina do petina mladih ima duševne težave.

Današnji trendi kažejo na multikomorbidnost pri mladih (od zasvojenosti, samopoškodovanja, motenj hranjenja in vse do začetka motenj osebnosti). Ti mladi bodo težje participirali na trgu dela.

Še več – veliko mladostnikov je že zdaj izključenih iz družbe, ker so zaradi svojih težav in pa zaradi stigmatiziranosti izpadli iz šolskega sistema in na koncu tudi iz družbe kot take.

Zato se vprašajmo, kaj lahko vsak zase preventivno stori za lastno duševno zdravje.

Mi smo uspeli zbrati kar nekaj predlogov z okrogle mize:

  • Najdi svoj hobi, ki ni vezan na šolo ali službo.

  • Poslušaj glasbo, poglej kakšen dober film, pojdi v gledališče.

  • Srečni domači ljubljenčki so zmeraj tisti, ki polepšajo dan.

  • Uredi odnose s svojimi prijatelji, bodi s tistimi, ki ti vedno stojijo ob strani.

  • Začni se ukvarjati s kakšnim novim športom.

  • Če se o svojih mislih težje pogovarjaš, jih zapiši, bodi ustvarjalen.

  • Postavi svoje meje, nauči se reči NE stvarem, ki jih nočeš narediti, saj s tem pridobiš zaupanje vase.

 

Za mlade

O duševnem zdravju

Psihologija, psihoterapija, psihološko, psihologi in psihiatri so besede, ob katerih se marsikateri Slovenec kar zdrzne.

Predpona psih- v naši družbi pri mnogih asociira na nekaj slabega. Še vedno vlada močna stigma okrog duševnih motenj in duševnega zdravja. Glavni namen projekta Kako si?, ki ga organizira Društvo študentov psihologije Slovenije, je ravno razbijanje te stigme in ozaveščanje širše množice o pomenu duševnega zdravja za posameznika in družbo kot celoto.

Po definiciji duševno zdravje ni samo odsotnost bolezni, temveč vzdrževanje biološkega, socialnega in psihološkega blagostanja. S poznavanjem dejavnikov, ki vplivajo na duševno zdravje, lahko zmanjšamo ali celo preprečimo duševne težave.

Ti dejavniki ne predstavljajo nič abstraktnega, temveč vključujejo dejavnosti, ki jih počnemo na dnevnem redu.

To so družinska kosila, pogovarjanje ob kavi s prijatelji, pohod na Šmarno goro, uspešno opravljanje šolskih obveznosti ali zadovoljstvo s samim seboj. Enaki dejavniki pa na različne ljudi lahko različno učinkujejo. Klepet ob kavi s prijatelji bo za eno osebo pozitivna izkušnja, za drugo pa negativna.

Zavedati se je potrebno, da ni univerzalnega recepta za zagotovitev optimalnega duševnega zdravja.

Zakaj je potem govor o duševnem zdravju v našem kulturnem prostoru tako enoznačen?

Posameznik s težavami v duševnem zdravju bo hitro dobil etiketo in s tem izhodišče za stigmatizacijo ter vrsto priključenih duševnih težav. Zaradi takega družbenega tretmaja si ljudje težko priznajo, da imajo težave in posledično počasneje ali sploh ne iščejo ustrezne pomoči. Stigmatizacija je ovira na poti do pozitivnega duševnega zdravja, naloga psihologije pa je, da jo ozavešča, preprečuje in ob njej ustrezno ukrepa.

Diskusijo o duševnem zdravju je zaradi močnega vpliva družbe na posameznikovo skrb za duševno zdravje treba postaviti v družbeni kontekst. Najbolj problematična je mentaliteta družbe po principu, »če nisi brez noge, ti nič ne manjka«. Če se diagnoza posameznika odraža površinsko, na telesni ravni, ne bo deležen čudnih in obsojajočih pogledov, ko se bo odločil poiskati pomoč pri zdravniku.

V primeru globinskih težav, ki se dotikajo duševnosti, je stvar nekoliko drugačna.

Problem predstavlja dejstvo, da je skrb za duševno zdravje v naši družbi smatrana kot privilegij, posledično je tudi strokovna pomoč veliko težje in neenakomerno dostopna. Telesno zdravje še vedno dominira nad duševnim. Zavedati se je potrebno, da sta telesno in duševno neločljivi komponenti zdravja, brez prve, ni druge in obratno. Cilj je, da te ideje ozavesti celotna družba in ne samo eden ali peščica posameznikov.

Morda se organizacija okroglih miz, filmskih večerov, predavanj in delavnic ne sliši veliko, vendar z različnimi dejavnostmi poskušamo zadostiti različnim okusom in tematiko duševnega zdravja približati čim večji in raznovrstni množici. Pohvalimo se lahko s tem, da Kako si? vsako leto doseže večje število ljudi, s čimer se temu cilju vse hitreje bližamo.

Ljudje smo umetniki in duševno zdravje naše umetnine. Vsak ustvarja po svoje in podobno Kako si? s projekti različnih tematik, ki so v povezavi z duševnim zdravjem, vsako leto ustvarja novo zgodbo, v kateri se srečamo različni ljudje. Skrb za duševno zdravje nam mora postati tako individualna kot kolektivna vrednota. Z ozaveščanjem o duševnem zdravju v okviru projekta Kako si? smo na dobri poti, da to uresničimo.

Taja Žnidarič,

članica projekta Kako si? 2019