Mnenja o projektu

Kaj so druge_i povedale_i o nas in tokratni temi

Vsako leto projekt Kako si? pridobi ambasadorke_je, strokovnjakinje_e s področja obravnavane teme, ki nam pomagajo širiti glas našega projekta ter s tem ozaveščati javnost o pomembnosti duševnega zdravja.

Z velikim veseljem z vami delimo tri izjave ambasadork_jev, ki so z nami delile_i svoj pogled na letošnjo tematiko.

Vabljene_i k branju!



MATIC MUNC

psiholog

Revščina ni plemenita, je bedna!

Iz varnega zavetja toplega doma, ko je na računu dovolj denarja za preživetje in užitke, je zelo lahko nekoliko pokroviteljsko modrovati o plemenitosti revščine, ki te naredi močnejšega in izkušenega. Pozabite na takšne kvačke in se res pogovorite z nekom, ki je na lastni koži izkusil bedo in ponižanje revščine. Nisem bil nikoli tam in zato tvegam, da tudi moje besede izpadejo prav takšne – vzvišene in nadute. V svoj zagovor pa lahko napišem, da sem bil na samem robu revščine, da sem še zdaj pogosto brez cekina v žepu in da si včasih razbijam glavo, kako preživeti mesec. V trgovini obvladam tehniko, kako kupiti suho kosilo za 78 centov. Dve žemlji in šest rezin pizza šunke, vam povem. Piješ vodo in si kuhaš kavo, da greš čez dan. Vendar to ni revščina, to je zgolj obet revščine, zato bom kar nehal.

Ponižanje in sram. To so občutja, ki prevevajo revne ljudi. Težko prosijo za pomoč in neskončno jih je sram, da so pristali na dnu družbe. Takrat, ko je vprašanje temeljne varnosti (bivanje, hrana in pijača, …) ni volje in ne moči za razmišljanje o višjih sferah človekovega obstoja. Boj za preživetje jemlje vso energijo in pred človeka postavlja povsem druge dileme, kot je dilema ali bi bil raje eksistencialist ali nihilist. Kratkotrajna revščina je šokantna in pušča sledi in opomin, dolgotrajna pa trajno poškoduje človekov mentalno-emocionalno-odnosni svet. Vrtenje v vrtincih istih misli, večinoma črnogledih, občutja obupa, jeze in strahu ter seveda opustitev najbolj običajnih medčloveških odnosov so tisti znaki, ki po srednjem obdobju naredijo trajne rane, ki se nočejo zlahka zabrazgotiniti. Eno leto je lahko obdobje, ki je tako kritično, da človek začne drseti v stalno stanje ponotranjene revščine. In iz nje se težko izpleza.

Utopija družbe brez revščine je točno to – žal zgolj utopija. Naša prizadevanja k zmanjševanju revščine pa zaradi tega ne smejo biti nič manjša, še celo bolj intenzivna in odločna. Apel na empatijo, solidarnost in tudi pravičnost je vedno na mestu. Svet materializma tega ne dopušča, ker promovira individualizem in ciljno usmerjenost. Čas je, da se temu upremo! Povratek k temelju humanizma je eden redkih izhodov iz razkroja človeške družbe. Smo sposobni narediti korake k več ji poštenosti do soljudi in brezpogojni pomoči tistim, ki so pomoči potrebni? Upam. Brez upanja v nekaj takšnega je sodobnemu humanistu življenje neznosno.

dr. MATIJA SVETINA

psiholog, redni profesor za razvojno psihologijo in predstojnik Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Letošnji projekt Kako si? odpira tematiko duševnega zdravja in revščine, o kateri ljudje, ki jih ta vprašanja prizadevajo, težko spregovorijo, tudi zaradi stigme, ki spremlja to problematiko.

Projekt se je v zadnjih letih s predavanji, delavnicami in drugimi dogodki uveljavil kot glas ljudi, ki zaradi stigme težko govorijo o svojih problemih, kot okvir za informiranje in izobraževanje javnosti o problematiki duševnega zdravja, ter kot eden od pomembnih mehanizmov za zmanjševanje stigmatiziranosti vprašanj povezanih z duševnim zdravjem. 

dr. LJUBICA MARJANOVIČ UMEK

psihologinja, zaslužna profesorica za razvojno psihologijo na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Revščina, še posebej dolgotrajna, je ogrožajoča za duševno zdravje otrok in njihovih družin. Podobno kot kronični stres negativno vpliva na psihofizično zdravje in počutje otroka in potiska v stisko celotno družino. Revščina je rizični dejavnik za otrokov govorni, spoznavni, socialni ter čustveni razvoj in posledično za slabši šolski uspeh, socialno neprilagojeno vedenje in pogostejše vedenjske težave.

Revne družine imajo omejene življenjske priložnosti, izključene so iz družbenega dogajanja, kulturno, socialno, politično so potisnjene na rob, kar vse bodisi neposredno ali posredno vpliva na zagotavljanje čustveno varnega ter podpornega okolja za razvoj, učenje in izobraževanje otrok. Ker delež otrok, ki v Sloveniji živijo pod pragom stopnje tveganja revščine (v letu 2018 11,7 %  mladoletnih otrok), vztraja, je nujno iskanje aktivnih sistemskih ukrepov, ki bodo neposredno nagovarjali neenakost otrok in prispevali k preseganju ovir, ki revščino ohranjajo ali jo celo poglabljajo.